Testiranje kemične sestave321 tuljave iz nerjavečega jeklaZa skladnost s standardi običajno zahteva kemijsko analizo. Sledi nekaj pogosto uporabljenih metod testiranja:
1. spektroskopska analiza
Načelo: rentgenska fluorescenca (XRF) je nedestruktivna metoda elementarne analize. Izpostavlja vzorec rentgenskim žarkom, ki spodbuja fluorescenčno emisijo elementov znotraj vzorca. Spektroskopska analiza nato določi elementarno vsebnost.
Uporaba: XRF lahko hitro in natančno zazna glavne legirajoče elemente v nerjavnem jeklu in jih primerja s standardnimi sestavki, da ugotovi, ali kemična sestava 321 nerjavečega jekla ustreza zahtevam.
2. metoda spektroskopskega loka
Načelo: Plazemska spektroskopija uporablja visokotemperaturno plazmo za vzbujanje elementov znotraj vzorca, zaradi česar so oddajajo specifične spektralne črte, kar omogoča določitev vrste in koncentracije elementa.
Uporaba: Ta metoda ponuja visoko občutljivost in natančnost za več elementov znotraj nerjavečega jekla, kar omogoča podrobno analizo kemične sestave vzorca.
3. Kemična titracija
Načelo: Vzorec se raztopi in reagira s kemičnim reagentom znane koncentracije. Spremembe, opažene med procesom titracije, omogočajo določanje vsebine določenega elementa. Na primer, klorid, fosfor in žveplo je mogoče pogosto določiti s titracijo. Uporaba: Ta metoda je primerna za odkrivanje nekaterih elementov v nerjavečem jeklom, vendar zahteva razmeroma občutljive eksperimentalne postopke.
4. Metoda zgorevanja
Načelo: Ta metoda vključuje izgorevanje vzorca, zaradi česar se ogljik in žveplo v njem reagirata s kisikom, da nastane ogljikov dioksid in žveplov dioksid. Vsebnost ogljika in žvepla se določi z merjenjem količin teh plinov.
Uporaba: Primerno za odkrivanje vsebnosti ogljika in žvepla v nerjavečem jeklom.
5. Kemično raztapljanje in kromatografija
Načelo: Vzorec iz nerjavečega jekla se raztopi v ustrezni kislini ali topilu, nastala raztopina pa analizira s plinsko kromatografijo ali tekočinsko kromatografijo, da se določi vsebnost elementa sledenja v vzorcu.
Uporaba: Ta metoda zagotavlja visoko natančno analizo za odkrivanje elementov sledenja v nerjavnem jeklu.
6. Metoda spektroskopske emisije
Načelo: Za analizo kovinskih elementov se uporablja spektroskopski fotometer emisij. Visokotemperaturni plamen ali električni lok vzbuja kovinski element, zaradi česar oddaja specifične spektralne valovne dolžine. Intenzivnost emisije se meri s fotometerjem za določitev elementarne vsebnosti.
Aplikacija: Običajno se uporablja za določanje vsebnosti legiranih elementov v nerjavnem jeklu.
7. Metoda mikroanalize
Načelo: Skeniranje elektronske mikroskopije v kombinaciji z energijsko disperzivno spektroskopijo (EDS) omogoča opazovanje površine nerjavečega jekla in hkratnega odkrivanja porazdelitve površinskih elementov.
Uporaba: Primerno za analizo lokalne sestave in mikrostrukture nerjavečega jekla, zlasti kadar površina vzorca vsebuje nečistoče ali ima pomembne spremembe.
Koraki testiranja:
Priprava vzorca: Zberite vzorec in po potrebi izvedite ustrezno obdelavo.
Izbira ustrezne metode testiranja: Izberite ustrezno metodo analize na podlagi testiranja elementa in zahtevano natančnost.
Primerjalni standard: Primerjajte rezultate preskusa s standardom kemijske sestave za 321 nerjavečega jekla. According to GB/T 4237-2015 and other relevant standards, the main components of 321 stainless steel are: carbon (C) content ≤ 0.08%, sulfur (S) content ≤ 0.03%, phosphorus (P) content ≤ 0.045%, chromium (Cr) content 17-19%, nickel (Ni) content 9-12%, titanium (Ti) content ≥ 5 × C%, z nadzorovanimi drugimi elementi v sledovih.
Zaključek: Z zgornjimi metodami kemijske analize je mogoče natančno ugotoviti, ali kemična sestava321 tuljave iz nerjavečega jeklaizpolnjuje standardne zahteve. Te metode je treba običajno izvajati v laboratoriju in jih morajo upravljati strokovnjaki, da se zagotovi natančnost rezultatov.
